Roman pripoveduje o mladem pesniku Karlu Destovniku – Kajuhu, bistrem in tenkočutnem mladeniču z živo željo aktivno vstopiti v svet in ga izboljšati – vmes pa ljubiti dekle –, na katerega leže zlokoben mrč druge svetovne vojne. Njegova življenjska zgodba je tesno prepletena z družbenim in političnim dogajanjem od leta 1922 od 1944. Na podlagi dejstev, pisem, pesmi, zgodovinskih gradiv, ohranjene zapuščine in spoznanj prejšnjih preučevalcev Kajuha je avtor napisal osupljiv fiktivni roman. V njem ni Kajuhove poezije, kot bi morda pričakovali, in vendar se soparijo izmed vrstic navdušenje, pogum, veselje, ljubezen, upanje, žalost, tesnoba, bolečina in jeza, iz katerih je vzklila poezija, ki še vedno odzvanja. Pred bralcem oživi predvojni Šoštanj z Vošnjakovo fabriko usnja, zgarani delavci, bistri fant in njegova družina – Vasleti in Destovniki, dijaki in profesorji celjske gimnazije, prvi literarni uspehi, širši krog zagnanih mladih literatov, prva ljubezen, izključitev iz celjske gimnazije, začetek vojne, negotovost, gestapovski zapor, mučenja in zasliševanja, ilegala v Ljubljani, nova velika ljubezen, italijanski zapor, odhod v partizane, delovanje v kulturniški skupini Štirinajste divizije in potem … prestreljene sanje. Na tleh truplo enaindvajsetletnika, na nebu pa kanja, ki ji v Destovnikovih krajih pravijo kajuh. 
– Maja Črepinšek (Bukla št. 153, bukla.si)