Vidim. Vidi! Vidiš?

To novo ne bo nastalo samo od sebe. Ne bo se porodilo v eni noči v kakšni garaži ali pa v glavi nekega umnega meščana. Vzbrst novega morajo omogočiti tisti, ki imajo v mestu moč. Občinski veljaki, lastniki kapitala, podjetniki, tudi izobraženci, ki jim ni vseeno za prihodnost. A kako do tega novega? Kako v premogovni temi prižgati nove luči?

Revolucije prihajajo od spodaj. Nikoli jih niso sprožili tisti, ki so imeli v rokah družbeno moč. Natančneje, ravno nepravična, egoistična uporaba taiste družbene moči je vedno sprožila odmev, pripeljala je do sprememb. Tisti, ki danes še vedno poslušajo vabljivi zvok siren in motovilijo o tem, da je Velenje morda res malce odmaknjeno od slovenskih transportnih, komunikacijskih in še kakšnih drugih poti, se pa zato Velenjčani vendarle zavedajo, da živijo v prijaznem in upa polnem mestu, tisti torej, ki zanikajo stvarnost, se bodo prej kot slej znašli v postindustrijski sivini pozabljenih idealov. Samozadostnost vedno, ampak res vedno vodi najprej v izolacijo, potem pa v degradacijo prostora in uma.

Da se zaveš, da je nekaj narobe, najprej potrebuješ kritičen um. Premislek o mestu, premislek o njegovi sedanjosti in prihodnosti.

Zato zapišimo zelo neposredno. Če kaj primanjkuje Šaleški dolini, ji primanjkuje kritičnega uma, širokih misli, ki se bodo dvignile nad dimnike, jaške, jezera, cevi, degradirana območja, deponijo. Zavedanja, ki bo zavrglo svetlo tradicijo delavskih zmag in mitskih junakov, ki so svojo srečo najprej merili v tisočih tonah izkopanega premoga, da so potem trpko spoznali, da so vseskozi sanjali sanje nekoga drugega. Kaotičen razvoj mesta od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje pritrjuje tej tezi. 

Kako misliti mesto? Kako razumeti, kako diha mesto? Kako čutiti utrip ljudi, njihove želje, srečo in strahove, kako razumeti mestne ulice, reko, ki teče med njimi, bloke, ki menjajo fasade, vse te avtomobile, ki se drenjajo naokoli, trgovine, lokale, šole, vrišč otrok, polomljene klopi v parku, osamljena drevesa, rože na balkonih, mestne spomenike, trge, cerkve, gradove, golobe, pse in mačke –  kako razumeti dolino, ranjeno in polno brazgotin, vso to okolje, ves ta šaleški svet?

Odgovor ni enostaven, ni črno-bel. Nekoč so nas povabili, da bi o dolini mislili v lokalnem časopisu. O njej je mislil tudi Bojan Pavšek, ki je pisal kolumne za lokalni časopis, o njej smo mislili drugi. Družbenemu sistemu primerno smo pisci na koncu postali predragi. Natančneje, premagale so nas plehke vsebine. Zato smo se poslovili. Zapisane besede ostajajo, nekatere so zaprašene v arhivih, druge skrite v pozabljenih datotekah, spet tretje se pojavljajo v tej knjigi – kritične, lucidne, zaskrbljene in zafrkljive. Skupaj s fotografijami Ksenije Mikor tvorijo natančno to, kar dolina potrebuje – neodvisen in tehten pogled na sedanjost in prihodnost šaleškega vsakdana.

Lahko smo fatalisti, lahko verjamemo, da Heglova Minervina sova vedno poleti šele takrat, ko pade mrak, kar bi bilo v dolini, ki je državi prinesla luč, še posebej paradoksalno. Lahko torej verjamemo, da filozofija in z njo vsaka kritična zavest zgolj reflektira minule dogodke. Lahko pa pomislimo na drugačen način, lahko navkljub marksističnemu zanosu zapišemo, da zavest vedno določajo tudi družbena razmerja in da jih lahko ta zavest prav zato tudi spreminja. V tej dolini, kakor nas lepo poučuje mestna himna, se je to enkrat že zgodilo.

Za začetek pa je potrebno biti realen. Za začetek je treba pogledati, kakšni oblaki se bližajo dolini. Razprava o prihodnosti se lahko začne šele v tistem trenutku, ko smo sposobni (kot mi je nekoč dejal eden od redkih politikov, ki jih cenim) prepoznati čeri, ki so pred nami. Ne vem sicer, ali jih bo on prepoznal, bistveno usodneje se mi zdi, da jih bo znala prepoznati dolina.

Nekaj tehtnih odgovorov na dileme prihodnosti se skriva v knjigi, ki jo držite v rokah, nekaj pa je jasno že danes: prihodnost mesta bo zelena ali pa je ne bo.  Zelena v smislu novega premisleka o prihodnosti, v smislu odgovora na vprašanja o sobivanju, o omejitvah gospodarske rasti, o življenju v skupnosti, o življenju za drugega. Šaleška dolina je bila nekoč zgodba o uspehu, saj veste, najhitreje razvijajoče se okolje v Sloveniji in podobno. A vsaka zgodba o uspehu ima nekje svoj začetek in svoj konec. Zapišimo še enkrat: brez paradigmatske spremembe v mišljenju bo ta dolina postala spomenik. Spomenik delavskim zmagam in spomenik neizkoriščenim priložnostim. A da ne bo nesporazuma – možnosti obstajajo, razmisleki in ideje o prihodnosti prav tako. Veliko jih je zapisanih tudi v tej knjigi.

Ko je pred dvajsetimi leti prijela za fotoaparat, tedaj še analogni zrcalnorefleksni, jo je prevzela pripovedna moč fotografske podobe. Lahkotnost fotografiranja, ki je prišla z razvojem digitalne tehnologije, pa ji kljub letom izkušenj še vedno predstavlja izziv in željo po tisti neverjetni fotografiji, ki bo imela učinek na gledalca in bo premaknila razmišljanje ali sprožila čustvovanje. Njeni izrazni motivi so tihožitja v naravi in portreti živali in ljudi. V vsakdanjosti išče pripovedi, ki govorijo o ljudeh, s katerimi sobiva – na družbenih omrežjih smo spremljali dnevniške zapise iz življenja z babico in se spraševali, kdo je bila ta ženska iskrivega nasmeha in hudomušnega pogleda.  

Avtoričin izrazni izbor je pogosto monokromatska tonska lestvica, ki omogoča usmerjeno artikuliranje sporočila. Črno-bela fotografija sama po sebi ni obtežena s simboliko barv mavričnega spektra in nemalokrat učinkuje melanholično; zdi se, da pripada nekemu drugemu času. Pa vendar je Ksenija Mikor v črno-beli tehniki barvita, saj prikazuje več odtenkov pripovedi. »Vedno me zanima čustvovanje,« pravi fotografinja, ko išče trenutek umirjenosti v notranjem doživljanju svojih portretirancev. Tudi če so ljudje v čustvenem zanosu, kot na primer med glasbenim koncertom, se zdi, da v trenutku fotografiranja najde lepo, resnično in doživeto. Realnost je kompleksna in jo težko interpretiramo tako, kot z besedo to počno pisatelji. Fotografi pa so na drugi strani dobri opazovalci – tam je njihova moč – in so sposobni iz realnosti izluščiti prizore, ki se odvijajo pred njihovimi očmi. Prisotni so v trenutku in vendar se v njem izgubijo, da vzpostavijo intuitiven stik s podobami, ki bodo nastale šele s pritiskom na sprožilec. 

Fotografinja z minimalističnimi sredstvi popelje gledalca v miselno izkušnjo, kjer je branje vizualnih podob večplastno in zahteva predznanje ali občutljivost, ki gledalcu omogoča razumevanje videnega. Nekatere predstavljene podobe so konstruirane po principu kolaža in tvorijo kompleksne kompozicije, ki mestoma delujejo nadrealistično – kot podobe sanj. Dualistična razmerja tvorijo na eni strani podobe rastlin, ki zaradi bližine in nenavadnih kotov opazovanja postajajo podobne figuram iz Aličinega sveta, in roka babice, ko prebira fižol, na drugi strani, povsem vpeta v tukaj in zdaj. S takimi segmenti fotografinja mapira okolje, v katerem obstaja, in pokaže, kakšno je. Njene fotografije prikazujejo prostor, v katerega se avtorica vpenja, in kako vzpostavlja relacije do prostora, v katerem se afirmira kot človek. 

Avtoričin moto je, da se uči s tem, ko dela, in dela ves čas. S fotoaparatom odkriva svet in samo sebe; naprava je hkrati vstopnica v življenja ljudi in most do lastnih, najglobljih misli in doživljanj. Fotografiranja se loteva usmerjeno, s ciljem, vendar vedno dopušča, da se fotografije zgodijo nenačrtovano – kot impulzivni odzivi na dogodek pred njo, ki ga s pritiskom na sprožilec selekcionira izmed nešteto drugih. Vsaka fotografija je njena sodba realnosti, ki se ji razodeva v fragmentih, ki niso nujno med seboj povezani. 

V knjigi predstavljene fotografije niso zaključena serija, ampak konceptualen izbor posameznih podob glede na prebrane kolumne Bojana Pavška. Izhodišče avtoričinega izbora je torej na fragmente razbita zgodba o problemih degradiranega območja Šaleške doline, zato je tudi sama naredila izbor asociativno, vendar ne dobesedno. S piscem sta vzpostavila igrivi dialog. Posamezne besede ali besedne zveze je Mikor izločila in jim iskala vizualno vzporednico v svojem delu. Pisec pa jih je nadalje uporabil in naglašene ponovil ob koncu besedila. 

V fotografijah Ksenije Mikor se resničnost in domišljija prepletata, ustvarjajoč kompozicije, ki nas popeljejo v svet, kjer vsaka podoba nosi globok pomen. Njeno umetniško izražanje je most med realnostjo in sanjami, med preteklostjo in sedanjostjo ter med besedami in podobami, v katerih najdemo pristnost ljudi pred njenim fotoaparatom. V njenem ustvarjanju je ključno iskanje empatičnih pripovedi v vsakdanjih situacijah, ki razkrivajo človeško čustvovanje.