Žličarjev prvenec je eksistencialna analiza prekarnega življenja mladega intelektualca, antijunaka Emila, ki visi v praznih filozofskih prostorih med skodelico kave z mlekom in naslednjo cigareto. Seveda bi bilo naivno in neresno od Žličarja pričakovati, da bo skozi fabulo o mladem brezposelnem doktorju filozofije podal kakšen odgovor na smisel življenja. Upravičeno pa se že po prvih straneh zgodbe vprašamo, če bo kaj raztrgalo kopreno bledega primorskega neba in vzvalovilo ravno morsko črto na obzorju bivanja. Avtor nas namreč kljub bledoličnosti Emilovega življenja drži v nenehnem suspenzu glede tega, ali mu bo uspel preboj iz slepe povratne zanke brezplodne refleksije, ki ugonablja. V vsakem primeru je namreč večnost zamejena s štiriindvajsetimi urami dnevno. 
– dr. Tomaž Grušovnik